Komentariaski

Danes mi prija sarkazem. In Madonna. Razpravam o Družinskemu zakoniku se pa tko ne morem več izogniti, tudi če se bi hotel. Pa sem združil vse troje skupaj in dobil naslednje:

Če bo Družinski Zakonik sprejet, se bo kar naenkrat, iz dežele za devetimi mavricami,  v naši sončni Sloveniji pojavilo polno roza tipov. Zgledalo bo verjetno nekako tako, kot v Madonninem novem video spotu.

In odprla se bodo vrata pekla!

Zato le glasujte PROTI, ker drugače bo cel žur …in štala. Nikjer ne bo več strjtov in tipi v petkah ter lezbijke na motorjih bodo preplavile slovenske ulice. Ubogi otroci. (sarcasm off!)

P.S.: Lepo je videti Madonno nazaj v vlogi seksualne provokatorke. Se ji poda stara-nova podoba – kdo je rekel, da ni konzervativnost IN!?

Ne bom se pretvarjal, da sem pravnik, ker nisem, čeprav imam nekaj znanja o zakonodaji. Nekaj več ga imam z držanjem distance v različnih zadevah, tudi na spremembe, ki se obetajo. Spremembe so vedno težke. Tudi če so na bolje. Ljudje smo pač taki, da največ konfortnosti najdemo v znanem, tujega se bojimo.

ZUPJS in ZSVarPre bosta prinesla spremembe, ni dvoma. Spremenila bosta npr. način dodeljevanja pravic iz družinskih prejemkov in preoblikovala še kup drugih pravic, po novem pa bo več pravic potrebno uveljavljati na centrih za socialno delo, kjer bo za  vse te pravice postavljena skupna, enotna izhodiščna točka, kar pomeni, da bo začelo veljati sosledje pravic. Ok, ne bom več o tem, ker se o samih pravicah že tako na veliko piše, da jih ne bom našteval.

Ni moj namen predstaviti spremembe v zakonodaji, pač pa kot vedno, podati svoj kritičen in predvsem drugačen pogled na to problematiko. Ker pač nisem ovca in znam razmišljati večslojno ter, najbolj pomembno, ne verjamem ravno vsem, kar pove sosedov Joža, ali pa kar slišim na tržnici. Se rajši sam prepičam o dejstvih in potem izoblikujem mnenje. Pa gremo.

Državnih pokojnin ne bo več. Nadomestila jih bo denarna socialna pomoč z varstvenim dodatkom. Edino pravilno. Ni logike, da bi nekdo, ki v življenju ni plačeval prispevkov v zavarovanje za pokojnino, prejemal iz tega istega fonda sredstva. Pokojninsko zavarovanje je fond, ločen od ostalih in od proračuna države, ki se polni izključno iz prispevkov aktivne, zaposlene populacije. Aktivni vzdržujejo tiste, ki so bili pred upokojitvijo aktivni. To je medgeneracijski solidarnostni pakt – a samo med omenjenima populacijami, zato ne more nekdo, ki nikoli ni delal, pridobiti sredstev iz tega fonda. Pika. Denarna pomoč bo celo večja od državnih pokojnin in potemtakem bo preživetje lažje. Zakaj potem problem?

Denarna pomoč je specifičen transfer. Je pomoč! Ni nadomestilo, ni renta, ni nič takega. In ‘pomoč’ sugerira na to, da je njen smisel podpora ob lastni aktivnosti reševanja problema. NI dajatev, ki bi ti zagotavljala preživetje, medtem ko bi lahko doma ležal pred tv-jem in bi ti bilo vseeno za vse, da bi lahko brez skrbi še naprej lepo ‘užival’. Njen namen je premostitev trenutne materialne stiske, ne pa živeti izključno od le te.

Tisti, ki imajo premoženje, se smatra, da IMAJO sredstva, da se preživijo. Če torej ima oseba njivo, gozd, vikend itd. naj iz tega pridobi sredstva, če že ni trenutno zaposlena (tu ne mislim invalidov ali pa trajno nezaposljivih zaradi bolezni!). S prodajo, oddajo v najem ali kako drugače. Država res da naj bi poskrbela za državljane, ko pomoč potrebujejo, vendar le po tem, ko so izčrpali vse ostala osebna razpoložljiva sredstva. In prav je tako. Če pogledamo, na drugi strani, ljudi, ki se celo življenje borijo, da si nekaj ustvarijo, nikoli ne gredo v bolniško, ne jamrajo, kako nimajo nič (in se hkrati ne vozijo okoli z BMW-ji), lepo plačujejo davke in se trudijo biti srečni – ali je pravično do teh, da posredno vzdržujejo tiste, ki pač iz različnih razlogov vidijo krivico v tem, da bi morali tretjo hišo ali pa vikend prodati?

Sam nimam nič lastnine. Živim z mamo in sestro v hiši, ki ni naša last, plačujemo (drago) najemnino, položnice in vsa zavarovanja. Trenutno sem brezposeln in prejemam nadomestilo iz ZRSZ, ker sem izgubil zaposlitev, upam, da jo najdem pravi čas. Vozim avto, ki je prej podoben karioli in gledam, kje bi še lahko prihranil kakšen evro. In se ne bunim in ne paničarim, kako življenje (oz. država) ni pravična. In veste zakaj ne – ker je moje življenje v mojih rokah. Jaz odločam o sebi in na meni je, da poskrbim sam zase! Država me ne bo živela! Tega nočem, niti ne pričakujem, ker razumem, kakšne so njene (ne)zmožnosti v teh časih. Torej, če bom morda prejemnik denarne pomoči, bom to vzel za motivacijo, da se še bolj potrudim in si najdem zaposlitev. Me čisto nič ne moti, če bom moral podpisati izjavo na vlogi za denarno pomoč, da dovolim zaznambo – saj mi je ne morejo narediti, ker ničesar nimam. Pa tudi če bi imel… Zakaj bi me bolelo dejstvo, da bodo morali moji otroci vračati denarna sredstva ali prodati hišo, če pa jaz živim zdaj in zdaj moram tudi preživeti? Predaleč je tisti čas, če sploh, da bi zdaj, ko sem, recimo, v stiski, razmišljal za 30 let naprej.

No, verjamem, da je težko osebam, ki so trdo garali, da so si postavili hišo, zdaj razmišljati, kaj če bo to, pa če bo ono, pa če če če … da bodo morali njihovi otroci prodati njihovo hišo, na katero so tako navezani in je družinska dediščina, poleg tega so zgradili veliko hišo ravno za svoje otroke, da bi to potem ‘vzela’ država. Res je težko. Vendar v takšnih časih živimo! In ti časi so drugačni, kot tisti izpred 50 let in moramo se jim prilagoditi, če ne, nas bo povozilo.

Koliko je babic, ki živijo same v hiši z 200 kvadrati? A jih potrebujejo? Jih lahko vzdržujejo? Zakaj ne prodajo in se preselijo v manjšo hišo ali stanovanje ali pa gredo v dom starejših? Navezanost ja… lepa reč.

Zakon glede primernosti velikosti stanovanja ni ravno strog, roko na srce. Do 60 kvadratov za samsko osebo!? In ljudje se pritožujejo? Se spomnim, ko sem pred 10 leti, ko sem še hodil v šolo, živel s starši in dvema sestrama v neprofitnem stanovanju s 35 kvadrati! Pa smo se lepo imeli. Nismo se bali za kvadrate, da bi nam jih kdo vzel, ker jih dejansko nismo imeli in jih še zdaj nimamo. Pa kakšen gozd, al pa vikend? Ciničen smeh. Haha.

V štipendije se ne bom spuščal. Vsaj ne zdaj, dokler ne vidim, koliko bodo zares večje pri študentih in koliko bodo otroški dodatki za dijake večji. Tu sem v dilemi, zato bom raje počakal in upošteval svoj nasvet, ki sledi.

V redu, ljudje so razburjeni. Imajo pravico čutiti, kar čutijo. In mislim, da je razburjenost predvsem posledica sprememb kot takih, ne pa dejansko manjšanja pravic (ker se pravzaprav ne manjšajo). Se pa pri tem vprašam, koliko dobrega bi lahko ljudje naredili, če bi svojo jezo konstruktivno preoblikovali v motivacijo in moč, da pri sebi naredijo več in bolje? Težko, da bom kdaj dobil odgovor, ker je pač lažje jamrati, se pritoževati in napovedovati konec sveta, kot pa se ustaviti, pomisliti, ali je res tako hudo in če je res, dvigniti se iz fotelja in narediti nekaj z lastnimi rokami, za boljši jutri.

Ne pišem zanalašč objave o HIV-u in AIDS-u danes, ker je pač 1. december, pač pa zato, ker me je ponovno, kot vsako leto okoli tega časa, ko se masovno piše o omenjeni problematiki, stisnilo v možganih, ko berem članke.

Letos jih je sicer še posebej malo, če že, so skriti nekje spodaj ali zadaj, kar se pač ’spodobi’ glede na bližajoče se volitve, ali ne? Pa še te objave so dokaj malo napredovale v razumevanju infekcije in bolezni in se (kakopak) vedno tičejo samo zdravstvene sfere človeka. No, meni je bližja socialna, zato me je tudi zabolelo v glavi. Komentiral bom članek, ki je bil objavljen danes na siolovem portalu, pa tudi, seveda dodal svoje (socialno) mnenje.

Statistiki se ne da ugovarjati. Ali pač? Žalostno je, ampak realno, da se število okuženih in s tem tudi obolelih za HIV in AIDS-om v Sloveniji veča. V tem nismo izjema v primerjavi s svetom, čeprav nekako pri nas krivulja ni tako strma. Številke pravijo, da so letos registrirali 49 novih okužb s HIV. Registrirali – to gre v statistiko. Kaj pa neregistrirani primeri? Koliko je teh? Ne upam si ugibati. Statistično je največ okuženih v Sloveniji oseb, ki spadajo v t.i. rizično skupino, to je homoseksualcev… OPA! Napaka! Z vsem spoštovanjem do dr. Tomažiča, ki je bil intervjuvanec v omenjenem članku, vendar ga bom žal popravil in pokaral. Neverjetno, kaj ne, da se gospod doktor zmoti!? (se oproščam za sarkazem…) No, pa resno. Kaj je narobe z njegovimi izjavami o razširjenosti epidemije? Nestrokovno je v tako občutljivi problematiki (saj mora biti skrajno občutljiva?) označiti dokaj (pre)specifično skupino ljudi, kot tiste, ki se okužujejo. Ne bi me zbodlo, če bi gospod doktor uporabil terminologijo iz tega stoletja in recimo dejal, da je pri nas največ okuženih oseb MSM, torej moških, ki imajo spolne odnose z moškimi. To je precej drugačna in širša skupina oseb, kot pa je bila definirana v članku. V MSM spadajo poleg, da rečem laično, homoseksualcev, še biseksualci, bi-curious osebe, osebe v klozetu in osebe, ki se nikoli ne definirajo kako drugače kot heteroseksualne. Ker biti homoseksualec ali gej, ni samo to, da se po*ivaš z moškim. Je drugačna osebnostna struktura, je občutek drugačnosti (pozitivno in negativno), občutek (ne)pripadnosti določeni skupini ali skupnosti in vse kar to prinese s sabo.

In predvsem slednji se testirajo pri nas. Zato so tudi lahko registrirani. Poznam precej ljudi, od tega tudi geje, lezbijke, biseksualce, celo transpolno osebo in za njih garantiram da so se v večini že vsaj enkrat testriali za HIV. Od mojih heteroseksualnih znancev poznam samo eno (1!) osebo, ki se je do sedaj testirala. Torej če imamo zaboj s 100 jabolki na eni strani in eno jabolko v zaboju na drugi strani, kje je večja možnost, da bo vsaj eno jabolko imelo črva?

Pa v redu, mogoče res ne smem zanikati dejstev in je res veliko MSM okuženih v Sloveniji, verjetno res prednjačijo, ampak Slovenija je na zemljevidu okuženosti nekakšna izjema in tudi v prisotnosti okužbe po določenih skupinah je očitno tako, saj je v svetu, kjerkoli po svetu, največ okuženih heteroseksualnih oseb (če ne verjamete prelistajte malo članke iz ZDA, JAR, Brazilije itd.)

Za zaključek pa še tisto malo socialnega vržem ven: podnaslov (ali pač tisti krepki tisk) v omenjenem članku me je zmotil ravno toliko, kot vsebina, če ne še bolj. “Homoseksualci so postali brezbrižni” piše, in nadalje vprašani strokovnjak razlaga, da so homoseksualci prenehali uporabljati kondome, da se pač ne bojijo več okužbe. Je to dejstvo in ali ne bi morda enako ali še bolj pravilno veljalo za heteroseksualce (oziroma vse, ki ne prakticirajo MSM kot edino obliko spolne prakse)? Kaj se je tu zgodilo? To ni statistika! To je diskriminatorna izjava brez podlage. Kako ve, da kar vsa populacija ni postala brezbrižna? Kako lahko trdi, da določena je postala (bolj kot večina)? In ali je res potrebno te izjave krepko napisati v fondu večjem, od ostalega besedila? Zame je to oblika označevanja (stereotipizacija?), ki vodi k razlikovanju, razlikovanje pa tako že vemo, kam vodi. Da pa to ne bi bilo dovolj, v nadaljnjem besedilu piše, da obstaja “v Sloveniji še nekaj sto oseb, ki se ne želijo testirati, zato so se povezali z nevladnimi organizacijami, kot sta Legebitra in ŠKUC Magnus, in uvedli testiranja tudi zunaj zdravstvenih ustanov.” Ali ni to ponovno sugeriranje na to, da je to tistih 100 oseb, ki so ‘homoseksualci’ – seveda da je, saj sta lepo nadalje navedeni še dve organizaciji, ki se specifično ukvarjata s točno določeno populacijo. Da, ugotovili ste s katero!

Diskriminacija bolnih za AIDS-om, tudi HIV okuženih ne spada več v našo družbo. Tudi ne diskriminacija t.i. rizičnih skupin. Rizične so itak, ker je tako določila nerizična skupina, glede na statistiko, ki je, kot sem želel prikazati, lahko razumljena zelo subjektivno. Po svetu so bolezen sprejeli, kot dejstvo in tisti bolj uspešni programi za pomoč niso usmerjeni v definiranje in statistiko, pač pa v zdravljenje oziroma glede na ozdravljivost bolezni, še bolj v sprejemanje bolezni, življenja in dela z njo ter v odnose med ljudmi.

Ljubite se varno, seksajte se varno, predvsem pa se zavedajte, da smo pred HIV-om in AIDS-om vsi enaki!

Po težkih temah se vedno prileže oddih. Zato danes ne bom razglabljal o svetu. Samo o meni.

Razmišljam o nakupu avtomobila. Rad bi imel avtomobil, ki bi bil lep za pogledat, z dobrimi voznimi lastnostmi, varčen, z ugodnim razmerjem med ceno in opremo ter seveda zanesljiv. Težka naloga vem ja, pa še denar je vedno tisti pogoj, ki ga moram, žal najprej upoštevati. In da moram imeti realne apetite tudi. Zato sem razmišljal postopoma.

Kaj če bi izbral avto samo na podlagi všečnosti in cenovne dosegljivosti. In sem prebrskal avtomobilčke po segmentih. Saj ne, da sem nek dober poznavalec, ampak baje avtomobile delimo na razrede po velikosti in namembnosti, ali kako? Torej A, B, C in D. Tako sem izbral svoje naj konjičke:

A: Fiat 500

B: Alfa Romeo Mito

C: Citroen DS4

D: Peugeot 508

Danes sem prebiral članke o ‘aktualni’ temi posvojitve otroka s strani lezbične partnerke neke mamice. (http://www.siol.net/slovenija/rubrikon/mnenjemeter/2011/07/istospolni.aspx). Kot vedno, se ob temah, ki se tičejo homoseksualnih razprav, najde kup pametnih osebkov, ki udobno iz naslonjača komentirajo in anonimno podajajo ’strokovne’ argumente na temo. Vsi se tako spoznajo na temo, a hkrati nobeden ne pozna osebe, ki se jo tema tiče. Vsi so strokovnjaki za družine, za delo strokovnih delavcev organa I. in celo II. stopnje.

Lahko bi se lotil vsakega komentarja posebej in spisal moje razumevanje objave in kaj je dejansko v ozadju takšnih misli, pa se bom lotil samo ene uporabnice, ki je izstopala.

Najprej bi rad povedal, da sem razočaran nad razmišljanjem žensk, ko beseda teče o LGBT problematiki. Verjetno sem jih ves čas pozitivno diskriminiral, ko sem domneval, da so zaradi svoje ‘naravne‘ (zanalašč ta pridevnik) nagnjenosti k razumevanju, čustveni vpletenosti in pozitivni, neagresivni naravnanosti dosti bolj naklonjene homoseksualcem (in drugim marginaliziranim skupinam/posameznikom). Pa niso. Ob teh ugotovitvah me vedno razmišljanje ponese še ne prav veliko desetletij nazaj v zgodovino, ko se ženske zaradi svoje inferiornosti niso smele oddaljiti od štedilnika (z nekaj izjemami), niso smele voliti, sploh ‘niso znale logično razmišljati, kaj šele odločati’. Kaj razmišljajo današnje sodobne ženske, da si dovolijo določene skupine ljudi obravnavati neenakovredno? Se ne spominjajo, kakšne pravice so imele same še 50 let nazaj? Očitno ne.

Da se lotim še splošno slišanega argumenta o tem, zakaj istospolni ne bi smeli imeti/posvajati otrok: “otrok potrebuje mamo in očeta”. Nobena sodobna študija tega ne potrjuje. Raziskave nudijo ugotovitve, da otrok namreč potrebuje varno ljubeče okolje in skrb vsaj ene osebe, ki pa ni nujno biološki starš. Spol nikakor ni važen. Menim tudi, da dejansko nikoli ni bil nihče vzgajan samo od matere in očeta. Dejansko se osebnostna struktura ne razvije samo na podlagi starševske vzgoje. Tu so še ostali sorodniki, sosedje, prijatelji, vrtci, šole in ostale institucije, nenazadnje televizija in ostali mediji. Tako kot lahko vsi prispevajo dobro, lahko vsi prispevajo slabo k (psihičnemu, socialnemu) razvoju otroka. In to je dejstvo na podlagi raziskav.

Nočem predaleč zajadrati, zato kar k mojemu razmišljanju na komentar. Gospa je na zgornji članek komentirala, da ni vedela kako odgovoriti na vprašanje, ki ji ga je postavil njen osemletni sin. Vprašal je, kako lahko imata dva fanta ali dve punci otroka. Ni mu znala odgovoriti. Žalostno. Starš, ki ne zna odgovoriti otroku na tako nezahtevno vprašanje? Takoj sem pomislil kakšna mama je to. Je to sposobna mama? Je sposobna otroka opremiti za življenje, če ne zna odkrito odgovoriti na (preprosto) vprašanje? Ali se mogoče sramuje odgovora, ki bi ga dala? Lahko da. To ne vem. Vem pa, da bi v tem primeru gejevski oče zagotovo podal odgovor (predpostavljam, da ne bi bil ‘preveč zaposlen od vsakdanjika’). In zakaj bi lahko gej ali pa tudi kakšna oseba, ki to ni, pa ima razčiščene pojme in ni nasičena s predsodki, odgovorila prav preprosto? Ravno zato. Ker odgovor ne bi bil poln predsodkov. Povedala bi po resnici. Takšna oseba bi rekla na primer: “dva fanta imata lahko otroka zato, ker je mamica otroka umrla in se je potem ati zaljubil v fanta s katerim je zdaj par in želita oba skrbeti za otroka, ker oba živita z otrokom” In otrok bi razumel! Ravno dovolj in prav, ker je (načeloma) prost predsodkov, ker njegova ‘logika’ ni zamegljena, polna sovraštva in stravmiranosti zaradi drugih življenjskih okoliščin. Kako dolgo pa so otroci takšni, je pa odvisno primarno od oseb, ki za otroka skrbijo. Zaradi takšnih staršev in otrok, bodo trpeli otroci trpijo otroci, ki imajo istospolna starša, če jih ti zafrkavajo. Sami po sebi ‘drugačni’ nikoli niso manjvredni, ker sami po sebi niso drugačni. Takšni so zaradi drugih (bolje rečeno prvih!).

Bogi ta osemletni otrok, da ima mamo, ki mu ne zna dati odgovorov. Boga mama, ker se je počutila tako potisnjeno v kot. Ali pa tudi ne tako boga. To each it’s own.

Pozdrav. Preverjam kako zgleda moj nov blog. Kar z Adele, ki je prava svežina na glasbeni sceni!

Mi je ptičica povedala, da je nominirana za 3 ‘moonmane’ na letošnjih Mtv video music awards… Največ jih ima Katy Perry. Pravijo, da si dejansko ednino Adele zasluži nagrado. Mogoče. Mogoče še tudi kdo. Pa je dandanes še čast Mtv nagrada? Verjetno res ne. Ali pa tudi.

Mtv je televizija za zabavljače in ne resne poslušalce (umetniškovredne) glasbe. Torej so nagrade podeljene ne najbolj vokalno ali avtorsko sposobnim glasbenikom, pač pa takim, ki znajo narediti žur in ki so zabavni. Torej tako pa razumem, zakaj ima Katy več nominacij kot Adele. Adele is boring, but great!